Ker se je gospodinji na kmečkem turizmu mudilo k zdravniku, smo se dogovorili za zajtrk ob 06.30 uri. Postregla nama je s čajem, domačim maslom in marmelado ter sveže pečenim kruhom. Popila sva še kavico z mlekom in ob 07. uri sva bila pripravljena za odhod. Od kmetije sva se spustila po slabo markirani bližnjici proti vasi Vrzdenec, ki leži v dolini, ob glavni cesti proti Horjulu. V začetku sva imela nekaj težav, da sva našla prehod preko še nepokošenega travnika, kjer markacij nisva opazila. Ko pa sva prišla v gozd, je bila pot kar dobro vidna. Sprva je vodila celo malo navzgor, a kmalu se je pričela spuščati v dolino. Čez dobre pol ure, ko sva se ravno prav ogrela, sva bila pri cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu (360m, 430 prebivalcev). Cerkev je v romanskem sloguu, zgrajena naj bi bila v 13. stoletju. Na njej so zanimive freske iz 14. do 16. stoletja. Restavriranje fresk je opravil priznani slikar Matej Sternen.
Od vasi Vrzdenec sva morala poiskati prehod nazaj na traso E7, ki mimo Šentjošta vodi do Smrečja in naprej proti Ulovki. Cerkev na Smrečju sva ves čas videla na svoji desni. Po glavni cesti sva šla par sto metrov proti Horjulu, nato pa sva zavila desno na cesto, ki vodi v kraj Žažar. Do tja sva hodila kakšne pol ure. V vasi Žažar sva poiskala cesto, ki pelje na zahod, proti kraju Podlipa. Nora smer, kajti Vrhnika je točno na jugu pod Vrzdencem. A če sva hotela priti nazaj na E7, sva morala ubrati to smer. V vasi Podlipa sva za pot povprašala mlajšega moškega, ki je na dvorišču pospravljal mize. Povedal nama je, da sta se mu rodila dvojčka in da je imel dan poprej veliko fešto za vse prijatelje in žlahto. Tudi nama je prinesel kozarček jagermeistra, da bi nazdravili njegovemu dosežku. Drago je odpil le malo, češ da mu hitro škodi. Meni se je zdelo škoda, da bi tako dobro pijačo metali proč, pa sem spraznil še njegov kozarček. Ni čudno, da sem po dveh kozarčkih nekaj časa tudi videl dvojno. Možakarju sva seveda čestitala za srečni dogodek. Povedal nama je, kod naj hodiva, da bova prišla na greben, ki vodi od Smrečja proti Ulovki. Menda je v gozdu neka bližnjica, ki je celo markirana. Zanjo naj povprašava pri kmetiji Rihar, pri kateri je odcep na to bližnjico.
Po asfaltni cesti sva se vzpenjala dobrih 20 minut, ko sva prišla do kmetije. Gospodar je ravno obračal traktor, ko sem prišel do njega in ga vprašal, če je to Riharjeva kmetija. Potrdil je in se pozanimal, kam sva namenjena. Ko sva mu povedala, da hodiva po E7 in da iščeva prehod na markirano pot, je takoj ugasnil traktor in naju povabil k mizi. Gospodinja je prinesla peciva in soka, skuhala kavico, gospodar je natočil.
Povedal nama je, da je tudi on hodil po E7 in da mu manjka le še prekmurski del poti. Drago ga je povabil, naj čimprej pride na Štajersko, kjer ga bova midva vodila po tem delu poti E7. Prijetno smo se pomenkovali skoraj eno uro, potem sva morala dalje. Gospodar Rihar je šel z nama skoraj pol ure hoda daleč in nama pokazal pot. Le par minut za tem, ko se je poslovil, sva že našla prve rumeno-rdeče markacije poti E7. In še nekaj minut hoje po ravnem, pa sva prišla v vasico Mizendol. Na hišah so bile hišne številke z oznako Zaplana. Tod nekje je imel vikend pokojni predsednik Drnovšek. Do smučišča Ulovka sva šla kar po cesti. Smučišče je žal že nekaj let opuščeno, gostišče pri spodnji postaji žičnice pa je bilo odprto.
Pri koči sva pojedla nekaj zalog iz nahrbtnika, nato pa sva se po poti mimo Špice spustila v mesto Vrhnika (293 m, 7520 prebivalcev).
Po poti sva srečala kar precej pohodnikov, ki so se iz Vrhnike odpravljali k razglednemu stolpu. Do Vrhnike sva hodila eno uro in pol. Ustavila sva se v slaščičarni in počakala na najinega prevoznika - Danico, ki je že bila na Vrhniki. Kmalu je pripeljala do slaščičarne in naju odpeljala v Močilnik. Gostilna je bila ponovno zaprta, žiga še vedno ni bilo. Pa nič!
Drago je tako uspešno zaključil celotno pot E7.