Od Vrhnike do Dolenjskih Toplic

Od Vrhnike do Dolenjskih Toplic

Na pot me je povabil prijatelj Drago Domanjko. Planiral je, da bi v treh dneh prehodila odsek poti E7 od Močilnika pri Vrhniki do kraja Selo pri Dolenjskih Toplicah. Dolžina tega odseka je cca 105 km, v vodniku pa je predviden čas hoje po tem delu približno 30 ur.

Nedelja, 10.8.2014, odsek Močilnik - Sveti Vid, dolžina odseka cca 30 km, čas hoje 8 ur 10 minut (od 7,20 do 15,30 ure), vreme sončno, 30 stopinj

Zjutraj ob 5.uri sva z Danico z avtom krenila od doma v Radencih in spotoma pobrala vodjo poti Draga Domanjka na Janževem vrhu. Nekaj minut čez 7.uro smo že bili ob izviru Ljubljanice v Močilniku pri Vrhniki.

V gostišču Močilnik (328 mnm) je kontrolna točka in tu naj bi Drago dobil prvi kontrolni žig te etape. Vendar iz te moke ni bilo kruha. Gostišče je zaprto, ker ga obnavljajo. Okrog gradbišča so že bili delavci, ki so prenašali gradbeni material, vendar o žigu niso vedeli ničesar. Tako sva si oprtala nahrbtnike, raztegnila pohodne palice in se poslovila od Danice.

Točno ob 07.20 uri sva krenila na tridnevno popotovanje do Dolenjskih Toplic. V prijetnem jutranjem hladu sva krenila proti Verdu. S pomočjo rdeče rumenih markacij sva poiskala prehod pod avtocesto in kmalu zatem prečkala še železniško progo. V Retovju sva poslikala še drugi izvir Ljubljanice, ki tukaj ponovno prihaja iz kraških globin.

Potem se je pot pričela vzpenjati skozi gozd in kar naenkrat sva opazila tablo, ki je označevala odcep za Bistro, kjer je tehniški muzej. Nisva si vzela časa za obisk muzeja, nadaljevala sva po gozdni poti nad Borovnico proti Pokojišču. Kar hitro sva prišla v predele gozda, ki jih je močno poškodoval žled v začetku tega leta. Pretežno bukov gozd je bil zelo hudo prizadet. Lastniki še vedno niso uspeli pospraviti podrtega drevja. Preko poti je vsevprek nametano podrto drevje in vejevje.

Hoja po poti je bila praktično nemogoča. Iskala sva prehode nad potjo in pod potjo, preskakovala manjše veje, pa se le s težavo prebijala navzgor. V enem delu poti sva sledila nekoliko bolj očiščeni gozdarski poti, a se je kaj kmalu končala. Ponovno sva poiskala prehod proti levi in našla najino markirano pot v jarku, koder je vodila navzgor na hrib Vinji vrh (946 mnm). Ves čas sva vijugala med vejevjem ob poti in iskala markacije, da ne bi zašla predaleč proč s poti. Nekaj minut pred 10.uro dopoldne sva končno prišla iz gozda na ozko asfaltno pot, ki vodi na Pokojišče (726 mnm).

Pri prvi hiši v vasi Pokojišče sva povprašala za okrepčevalnico, v kateri naj bi bil žig kontrolne točke. Prijazni domačin nama je povedal, da sva šla že mimo nje in da najbrž ne bo nič z žigom, ker jo odprejo šele ob 13.uri. Vrnila sva se par korakov nazaj do lesene barake z napisom "Društvo Medved". Baraka je seveda bila prazna in zaprta.

V okolici barake je nekaj miz s klopmi in nekaj igral za otroke, zraven so še športna igrišča za odbojko in nogomet. Nikjer pa žive duše. Tudi s tem žigom ni bilo sreče. Na klopi ob okrepčevalnici sva potegnila malico iz nahrbtnikov in se nekoliko odpočila. Čez slabe pol ure sva že krenila naprej. Po dobrih 30 minutah hoje sva prišla do križišča, kjer je odcep za sotesko Pekel in kjer se najini poti priključi varianta poti, ki vodi skozi to sotesko. Pot se je pričela zopet vzpenjati proti Črnemu vrhu. Tudi tukaj sva se borila s podrtim drevjem, ki je vsepovprek ležalo na poti.

K sreči je ta odsek poti dokaj dobro označen, tako da nisva imela orientacijskih težav, kljub temu, da sva ves čas hodila poleg poti, pač tam, kjer so bili lažji prehodi. Potem sva prišla v bolj obljudene predele. Skozi vasico Kožljek sva šla do Stražišča, od tam pa po asfaltni cesti mimo Dolenjih Otav v Gorenje Otave. Tu sva srečevala prve ljudi. Po dobri asfaltni cesti se je spuščalo kar nekaj kolesarjev, pa tudi motoristi so polagali ovinke na strmi in ovinkasti asfaltni cesti.

V kraju Župeno sva zapustila asfaltno cesto, ki vodi proti Rakitni in se obrnila na desno, proti vasici Koščake, ki šteje le par hiš. Ker sva bila na področju, kjer so domačini pogosto videvali medvede, sva občasno s palico udarila ob kako vejo, pa tudi govorila sva glasneje, kot bi bilo nujno potrebno. Zgleda, da je zaleglo, saj nisva srečala nobene medvedke z mladiči. Sva pa malo pred krajem Sveti Vid na cesti naletela na blato, ki ga je zelo verjetno na cesti pustil medved. V blatu je namreč bilo videti sledove pešk nekega sadja. Morda pa je bilo le blato divjega prašiča.

Zagotovo pa ni bilo blato kake domače živali, saj ni bilo podobno ne konjskemu in ne kravjemu blatu. Kakorkoli, nevarni del poti je minil brez nezaželenih srečanj. Malo po 15.uri sva pred seboj že zagledala cerkveni zvonik v vasi Sveti Vid.

Ta vasica se je nekoč (pred drugo vojno) že imenovala Sveti Vid, v socialističnih časih so jo preimenovali v Žilce, sedaj je zopet Sveti Vid. Na hišah še vedno lahko vidimo hišne številke obeh variant imena vasi. Vasica je kar visoko v hribih, na nadmorski višini okrog 845 metrov. Kljub temu so njive lepo obdelane, zelo dobro uspeva krompir, čebula, česen. Malo sva postavala okrog cerkve in iskala hišo s številko 23, ki naj bi bila nasproti cerkve in v kateri naj bi našla žig kontrolne točke. Hiša nasproti cerkve je imela hišno številko 9, številka 23 je povsem na drugem koncu vasi! Polovica hiš v tej vasi je praznih, vrtovi so opuščeni, dostopi zarasli s travo.

Čez par minut je iz hiše nasproti cerkve stopil starejši možakar in Drago ga je povprašal, kje bi lahko našla vaškega župnika. Župnik na Kapeli mu je namreč pred odhodom na pot povedal, da je v vasi Sveti Vid župnik njegov sošolec in prijatelj z imenom Cveto Berglez in da naj se ustaviva pri njem. Že večkrat je prenočil pohodnike na poti E7 in gotovo bo tudi nama dovolil, da prespiva pri njem. Možakar se je nasmejal in povedal, da je on vaški župnik. Ko mu je Drago povedal, da ve za njegov priimek in da pozna njegovega sošolca, ni bilo več nobenih težav. Z veseljem nama je dovolil, da prespiva pri njem v župnišču. Ponudil nama je kavico, instant nescafe, katero je sladkal z žličico medu. Potem nama je pokazal sobo, v kateri bova prespala. Nato nama je povedal, da je edina možnost za večerjo kmečki turizem v kraju Osredek, ki pa je oddaljen kake 4 kilometre, v smeri proti Iškemu Vintgarju. Odločila sva se, da pojdeva tja na večerni sprehod, na večerjo pa sva povabila tudi njega. Krenila sva po asfaltni cesti navzdol proti Osredku. Hoja brez nahrbtnikov je bila pravo olajšanje. Ob poti sva videla dve obori z divjadjo. V prvi so bili sami jeleni, v glavnem odrasle živali z velikim rogovjem. V drugi obori so bile same košute, nekaj mladine in le en mogočen samec. Kasneje sva izvedela, da jelenjad goji neki Ljubljančan in da jelene goji predvsem zaradi trofej, ki jih iščejo tuji lovci.

Slabo uro sva porabila, da sva prišla do kmetije odprtih vrat v Osredku. Vodijo jo Medenovi, po domače pa se pri hiši pravi Pri Ujčevih. Gospodinja nam je postregla z bogato obloženo mizo, zraven pa ponudila domači sok in pivo. Poklicala sva župnika iz Vida in že čez par minut se je pripeljal s svojim avtom. V prijetnem klepetu nam je večer kaj kmalu minil

in okrog 20. ure smo se skupaj z župnikom zapeljali nazaj do Svetega Vida. Potem nama je župnik razkazal še notranjost cerkve in se še posebej pohvalil z obnovljenimi orglami.

Malo sva še pobrkljala po kopalnici in se takoj odpravila v posteljo. Naslednji dan bova krenila na pot zgodaj, čaka naju kar dolga etapa do Krke.

Ponedeljek, 11.8.2014, odsek Sveti Vid - Krka, dolžina odseka 38,8 km, zaradi slabe označitve dela poti dejansko prehodila preko 50 km, čas hoje 13 ur 30 minut (od 6.ure do 19.30 ure), vreme sončno, 31 stopinj

V ponedeljek zjutraj sva vstala že ob 5.30 uri, ko se je komaj začelo daniti. Na hitro sva se oblekla, potem pa sem z župnikovim dovoljenjem v farški kuhinjici skuhal kavico za oba. Drago je dobil zadnjo vrečko instant nescafe, jaz sem pil turško kavico z mlekom. Gospod župnik ne kuhajo kaj dosti. Prejšnji dan se je gospodinja na kmetiji odprtih vrat pošalila, da se gospod raje postijo, kot da bi si sami kaj skuhali :-)

Točno ob 6.uri sva se poslovila od prijaznega župnika, ki je tako zgodaj vstal samo zato, da bi naju pospremil in nama zaželel srečno pot. Po par minutah hoje naju je pozdravil sonček, ki je s prvimi žarki pokukal izza z gozdovi pokritih hribov na vzhodu.

Po dobri uri hoje sva prišla do vasice Zavrh (800 mnm) in si privoščila krajši počitek.

Od Zavrha sva se skozi gozd spustila strmo navzdol v sotesko rečice Iška. Ob bistri vodi sva nekaj časa sledila toku Iške navzgor.

Pri prvem mostu sva potok prečkala in se po dobri gozdni cesti preko številnih zavojev in serpentin strmo vzpenjala na 911 metrov visoki hrib Mačkovec. Malo pod vrhom tega hriba sva prišla na križišče poti E6 in E7 , v kraju Selo pri Robu, pri nekdanji Auerspergovi lovski koči. Lesena in delno zidana koča še dandanašnji služi lovcem.

V neposredni bližini koče je bivak, namenjen pohodnikom po poteh E6 in E7. Drago je pred odhodom na pot dobil informacijo, da ima ključ tega bivaka terenski gozdar in da se je potrebno z njim dogovoriti, da pride bivak odklenit. Ko sva prišla do bivaka, pa sva ugotovila, da je bivak odprt in da je ključ v vratih.

Če bi to vedela prejšnji dan! Potem ne bi prespala v Svetem Vidu, ampak bi nadaljevala pot še 10 km naprej do bivaka, saj sva imela še več kot dovolj časa do teme. Žal, slaba informacija. Zraven bivaka je kmetija odprtih vrat. Tam sva izvedela, da je bivak odprt ves čas, a le redkokdo prespi tam. Pri prijazni gospodinji sva naročila kavici in osvežilne pijače. Potem je ona odšla z možem na kopanje na slovensko morje, midva pa naprej po evropski pešpoti.

Vasica Selo pri Robu leži na skrajnem južnem robu hribovja Mokerc, na drugem kraju tega hribovja leži Kurešček. Tu se najina pot obrne proti jugu, na obrobje Bloške planote. Ves čas hodiva ob rimskem obrambnem obzidju iz 3.stoletja.

Prvi naslednji kraj je vasica Naredi. Po Bloški planoti v glavnem hodiva po dobrih asfaltnih poteh, a stopala naju pričenjajo peči, hoja v gojzarjih po razbeljenem asfaltu ni preveč udobna.

Dobri 2 uri jo mahava po lepi, s travniki in gozdovi pokriti pokrajini, vmes se občasno pogovarjava z domačini. kateri se radovedno ozirajo za nama. Pri neki hiši zaprosiva za vodo mladega gospodarja kmetije, ki peče na roštilju kosilo za svojo družinico. Vodo nama ponosno prineseta sinček in hčerka. Pove nama, da je od tukaj najbližji kraj s trgovino Cerknica. Torej sva na Notranjskem, pa čeprav za prvimi hribi na severu slutiva Ljubljano, saj se oddajnik na Krimu ves čas dobro vidi.

Ura se bliža poldnevu, ko se po klancu spustiva navzdol v večji kraj Velike Lašče. Na glavnem trgu se ustaviva. Gostilna Pri Kuklju je zaprta, torej s toplim kosilom ne bo nič. Zato se usedeva v bife poleg Levstikovega hrama. V bifeju naročiva kavico in pivo, na zelenjadarski stojnici poleg bifeja pa kupiva slive in marelice. To bo najino kosilo, poleg kruha in konzerv, ki jih še imava v nahrbtniku. V šestih urah sva prehodila skoraj 23 kilometrov, do današnjega cilja v Krki pa imava še dobrih 16 km. Računava, da jih bova prehodila v 4 urah in da bova okrog 16.ure na cilju. Vendar je bila to računica brez krčmarja.

Od Velikih Lašč sva se čez travnike podala proti gozdu, s katerim je poraščen hrib Kamni vrh. Sledila sva belo-rdečim markacijam in smernim tablam, ki vodijo na ta vrh. Ker sem v bifeju le površno prebral vodnik z opisom poti, sem zmotno mislil, da je Kamni vrh vmesni cilj na najini poti. Zato sem na mestu, kjer planinska pot na Kamni vrh zapusti skupno traso z E7 in se prične vzpenjati, odločno zavil v hrib. Naporno sva se vzpenjala kakih 15 minut in bila že slabih 50 višinskih metrov pod vrhom hriba, ko se je Dragotu zazdelo sumljivo, da ni nobenih rdeče-rumenih krogcev, samo belo-rdeči. Preverila sva pot na karti in ugotovila, da sem izbral napačno pot. K sreči sva na grebenu našla pot, ki vodi na Kamni vrh iz smeri Podpeči in se po tej poti spustila do cerkvice na robu naselja Podpeč. Pot sva si tako zaradi moje nepazljivosti podaljšala za dober kilometer, izgubila sva tudi 20 minut časa in nekaj moči. Ampak se nisva preveč sekirala zaradi te izgube, ker je bil vzpon na Kamen vrh kar zanimiv.

Ob močnem izvirku pri prvi hiši v Podpeči sva napravila postanek. Pojedla sva malico iz nahrbtnika in obnovila zaloge vode. Vanjo sem vrgel še magnezijevo tabletko.

Zraven naju sta se sončila dva mačka, ki sta budno pazila, če bo kak ptiček prišel pit vodo. Najbrž je najina prisotnost kakemu kosu rešila življenje, vsaj za kak dan. Po krajšem počitku sva nadaljevala pot proti Vidmu. Markacije ni bilo, zato sva za nasvet spraševala domačine. Tudi v Vidmu markacij ni bilo, zato sva kar po občutku zavila proti Mali vasi. No, tik za ovinkom, ko sva prišla mimo Mercatorjeve trgovine, sva na nekem starem drevesu le opazila precej obledel rumeno-rdeči krogec. Do Male vasi je nekako šlo, čeprav markacije niso bile ravno pogoste. V srednje veliki Mali vasi sva prosila za pomoč domačine. Eden nama je svetoval, naj greva kar po glavni cesti, ki od Vidma vodi proti Hočevju in Krki. Drugi nama je svetoval, naj slediva poti, ki vodi na hrib Šentrumar. Sklenila sva, da bova upoštevala ta drugi nasvet. In se usodno zmotila.

Prve pol ure ali malo več je bilo vse v redu. Kar naglo sva se vzpenjala po utrjeni kamniti poti, markacije so bile ves čas vidne. Sicer precej obledele, a nisva imela nobenih problemov. Nekaj višje sva prišla do križišča. Levo se je odcepila markirana pot na vrh Šentumar (666 mnm). Naša dosedanja pot pa je nadaljevala naravnost v isti smeri, približno na vzhod, saj sva imela sonce za hrbtom. Pogledala sva na karto in takoj ugotovila, da je tam pot E7 vrisana narobe. Pot je namreč zarisana, kot da bi potekala severno od vrha Šent Rumar, v resnici pa so markacije bile na poti, ki teče južno od tega vrha. Torej si s karto in opisom poti iz vodnika ne moreva kaj dosti pomagati. Na zemljevidu sva videla, da z vrha Šentrumarja najbrž poteka neka lovska steza proti severu, v smeri ceste, ki vodi v Hotavlje. Vendar pa je teren tam zelo zahteven, poln vrtač in globeli, okrog katerih poti zavijajo, zato si nisva upala zapustiti kamnite poti in markacij.

Iskala sva po obeh poteh, 500 in več metrov naprej, vendar rumeno-rdeče markacije ni bilo nikjer. Odločila sva se, da bova sledila dosedanji poti v isti smeri, kot sva prišla. Po dobrem kilometru sva zopet naletela na eno zelo obledelo rumeno-rdečo markacijo. In ta je bila tudi zadnja, ki sva jo tega dne opazila. Hodila sva naprej po tej poti in prišla na makadamsko cesto. Nobenega smerokaza! Sledila sva tej cesti, dokler se ni povsem obrnila proti zahodu. Spoznala sva, da bi se tako vrnila proti Vidmu, zato sva šla nazaj in v drugo smer. Cesta se je dvigala in dvigala, skoraj sva bila ponovno na 650 m nadmorske višine. Prišla sva do partizanske bolnice, kmalu zatem pa do lovske koče in strelišča glinastih golobov na Jauhah.

Malo naprej od nje ponovno prideva na križišče dveh makadamskih cest. Ena se rahlo spušča proti jugovzhodu, druga se rahlo dviga proti severozahodu. Ampak že takoj za prvo vrtačo se lahko smer ceste obrne tudi za 180 stopinj. Kam? Poklicala sva na kmečki turizem Magovac v Krko, če nama lahko svetujejo, kod je prav. Lastnik penziona nama je svetoval, naj greva navzdol, potem bova po 7 kilometrih poti v Krki. Krenila sva v predlagani smeri. In po dobri uri zelo nagle hoje sva prišla do kraja - Veliki Korinj. Domačini so nama povedali, da imava dobrih 8 kilometrov do Krke. Ura pa je bila že pol šestih popoldan. Več kot tri ure časa sva porabila, da sva se izmotala s te planote med Vidmom in Hočevjem. In na koncu sva bila le 1 km bliže Krki kot ob 14.uri, ko sva krenila na pot iz Vidma.

No, po asfaltnih cestah sva naglo hodila navzdol, skozi Korinj in Laze in že pred pol osmo zvečer sva prikorakala do trgovine v Krki.

Kupila sva si hladnega radlerja in ga na dušek izpila, potem pa preko mostu čez reko Krko krenila v penzion Magovac, kjer sva se že s predhodnim klicem po mobitelu dogovorila za prenočišče. Cena je bila kar solidna - 30 evrov za vsakega od naju v sobi z zakonsko posteljo in dokaj obilnim zajtrkom ter kavico naslednje jutro.

Oba sva bila dobro zdelana od celodnevne hoje, še bolj pa sva bila psihično zbita zaradi neprestanih skrbi, ali bova našla pravo pot še pred prihodom noči. Tako zanikrno markiranega dela poti Drago doslej še ni prehodil na tej poti. Pa tudi jaz se ne spomnim, da bi kdaj naletel na tako slabo označen del planinske poti. In vse to na terenu, ki ne dopušča napake, saj je poln globeli in vrtač in izredno težko prehoden izven nadelanih poti. Naslednjim hodcem po E7 priporočam, da se kar držijo asfaltne ceste, ki vodi iz Vidma v Hočevje. S tem si bodo prihranili nepotrebno tavanje po hribu. Po izjavi gospoda Magovca se tam blizu Jauh izgubi velika večina pohodnikov na E7. Zvozijo najbrž samo tisti, ki imajo s seboj GPS.

Torek, 12.8.2014, odsek Krka - Selo pri Dolenjskih Toplicah, dolžina odseka 38,8 km, čas hoje 9 ur, (od 6.30 ure do 15.30 ure), vreme sončno, 29 stopinj

V gostišču Magovac sva se dogovorila, da so nama zajtrk pripravili že ob 6. uri. Spila sva kavico, pojedla kruh z margarino in marmelado, pa tudi nekaj malega salame in sira. Že ob 6.30 uri sva odkorakala iz gostišča in se preko mostu na Krki ter mimo vaške cerkve vrnila do križišča, kjer se pot E7 usmeri ob reki Krki navzdol proti Žužemberku. Voda je tukaj še izredno mrzla, ima le okrog 11 stopinj, saj je izvir reke le 2-3 km nad vasjo Krka.

V svežem jutru sva precej naglo korakala proti kraju Podbukovje in kmalu zatem dosegla Male Lese, na drugi strani reke pa sva videla vas Velike Lese. Pot je ves čas vodila po travnikih ob reki, le včasih se je nekoliko pomaknila v gozd pod hribom.

Šla sva skozi vasico Veliko Globoko, v kraju Malo Globoko pa sva preko mostu prečkala reko Krko in se preselila na levi breg Krke v Fužino. Tam sva našla trgovino, poleg katere je bil odprt bife. Naročila sva kavico in preoblekel sem si majico, mokro od hitre hoje do sem. Danes je pot markirana res dobro in obadva hodiva brez težav. Včerajšnje tavanje je že pozabljeno, "musklfibra" pa tudi ne čutiva. Ko spijeva kavico, se preko drugega mostu vrneva na desni breg Krke. Tam zavijeva spet v levo proti Dečji vasi in čez pol ure sva že v Drašči vasi. V tej vasi se ustaviva pred res lepo kapelico, posvečeno Mariji in se pogovarjava s starejšo domačinko gobarico. V cajni ima nekaj starih jurčkov in tudi enega karželjna.

Pove nama, da je kapelico v zahvalo Mariji postavil njen sin, ko se je njegova žena pred par leti z avtom zaletela v Muljavi. Avto je popolnoma razbila, ona pa je ostala skoraj nepoškodovana. Nekaj minut pred 10.uro dopoldan sva prišla do kraja Šmihel. Mimo Dešeče vasi naj bi šla ob robu neke njive in se na drugi strani zopet vrnila na cesto. Tam pa sva naletela na posebne vrste žled. Kot so nama povedali delavci, ki so podirali drevje čez najino pot, je občina nekako našla nekaj odvečnega denarja in sedaj bodo napravili novo cesto, ki bo skrajšala povezavo med vasmi. Zato pa morajo podreti vse drevje, ki je medtem zraslo na nekdanji cesti.

Dobre pol ure sva se prebijala preko vsepočez nametanih debel. Proti koncu sva se umaknila više v hrib in po mokri travi nekako prebrodila na drugo stran gradbišča. Zdaj sva morala le še opraviti sorazmerno strm, a kratek vzpon v Budganjo vas, pa sva že opazila dva zvonika cerkve v Žužemberku. Ura je bila 10.30, ko sva se ustavila pred tablo, ki označuje ta kraj. Mimo prvih hiš v kraju sva se spustila do reke Krke in ob bregu brez težav našla gostišče Koren, v katerem je naslednji kontrolni žig.

Naročila sva osvežitev in žig ter malo posedela na toplem sončku ob reki. Voda tudi tukaj ni kaj prida bolj topla kot više gori ob toku, morda doseže 15 stopinj. Kopalcev ni bilo, le par posameznikov se je sončilo na brisačah, položenih na travniku ob reki.

Še pred 11.uro sva krenila dalje. Šla sva skozi Stransko vas in se po strmi makadamski cesti dokaj naglo pričela dvigati proti lovski koči Komanca, ki je postavljena na višini kakih 450 metrov nad morjem.

Do tja sva potrebovala morda pol ure. Ogledala sva si okolico koče, potem pa takoj nadaljevala proti vasici Lašče. Del poti skozi gozd je bil precej zarasel z visoko travo. Vidi se, da ta del poti prehodi le malo popotnikov. Tukaj je namreč na voljo tudi varianta po asfaltni cesti skozi Stavčo vas. V kraju Malo Lipje sva naletela na prve vinograde, zasajene s samorodnico.

V kraj Lašče (375 mnm) sva prišla nekaj minut čez 12.uro. Že prej so nama vaščani povedali, da je gostilna Rojc, v kateri je kontrolni žig poti, ob torkih zaprta. In danes je seveda torek. Ko sva prišla do gostilne, ki leži na križišču ob glavni cesti, ki vodi iz Žužemberka v Kočevje, sva v bližini gostilne opazila možakarja, ki je cepil drva. Drago ga je vprašal, če je morda on lastnik gostilne in če mu lahko žigosa dnevnik s poti. Moški mu je z veseljem ustregel in še pijačo sva dobila. Nato nama je dal napotke, kje naj nadaljujeva pot proti Dolenjskim Toplicam.

Pri naslednji hiši sva zapustila asfaltno cesto in se napotila levo v hrib. Dokaj strmo sva se dvignila na pobočje Dednega hriba, potem pa skoraj ves čas na enaki višini nadaljevala v smeri proti jugovzhodu. Ob cesti so bile ves čas oznake za vrh (kapelico?) z imenom Sveti Peter, kateri naj bi bil nekje desno od najine poti. Markacije so bile ves čas zelo zanesljive. Vidi se, da so bile obnovljene pred kratkim. Vselej sva od zadnje markacije že videla naslednjo. Zahvaljujoč tako dobrim oznakam poti sva danes napredovala res hitro. Nekaj minut čez 13. uro sva bila v Črmošni dolini.

Že ob 14. uri sva na križišču dveh gozdnih cest opazila markacijo, ki je vodila po uhojeni stezici navzdol, v Podhosto. Po strmem pobočju sva se zelo naglo spuščala navzdol, višinski metri so kar kopneli pod nogami. Ta del poti je označen kar z dvema vrstama markacij - belimi in rumenimi. Kmalu sva bila na glavni cesti, ki vodi od Žužemberka proti Semiču in naprej proti Beli Krajini. Po nekaj metrih hoje sva z nje zavila v levo proti Meniški vasi. Pri gostilni sredi vasi sva sledila markacijam in po poti ob potoku ter preko travnikov prispela v vas Sela pri Dolenjskih Toplicah. Ura je bila točno 15.30 in tretja etapa tokratnega popotovanja po E7 je bila končana. Preostala nama je le še pot domov.