Dan sva pričela z res obilnim zajtrkom v privatnem penzionu Rejc v Tolminu. Po zajtrku sva se odpravila do hotela Krn, kjer naj bi bil shranjen žig poti E7. Hotel je bil zaprt, na vratih ograje je bila zaklenjena obešanka. Z žigom tako ni bilo nič. V bližnjem lokalu sva popila kavico, nato pa krenila na pot. Sprva sva zašla do mostu preko Tolminke na izhodu iz mesta, a naju je prijazni voznik, ki je opazil, da se ogledujeva za markacijami, kaj hitro poslal na pravo pot. Tudi danes sva hodila ob bregu reke Tolminke, vendar tokrat v smeri proti toku navzgor. Po nekaj minutah sva prišla do vojaškega pokopališča v vasi Loče. Tod okoli res kar mrgoli spomenikov in objektov iz prve svetovne vojne, tem krajem so vtisnili svojevrsten pečat.
Ko sva prešla preko mostu na drugo stran Tolminke, sva se pričela vzpenjati po ozki asfaltni cesti proti vasici Čadrg. Že po nekaj minutah sva prišla do Zadlaške oz. Dantejeve jame. V njej naj bi italijanski pesnik Dante dobil navdih za svojo pesnitev o peklu. Mimo te jame sva po strmi bližnjici presekala nekaj okljukov ceste, ki se vije v serpentinah daleč naokrog. Po lepi planinski potki sva se dvigovala proti vasici Tolminske Ravne (višina 924 m). Tik pred vasjo sva se ponovno vrnila na asfaltno cesto.
Nad vasjo so vrhovi Tolminski Kuk (2085 m), Vrh Planje(1971 m) in Vogel (1922 m), na pobočjih planin so tu in tam še zaplate snega. Do sem sva hodila dobri dve uri in pol, do planine Razor naju čaka še ura in pol strmega vzpona. Na križišču malo nad vasjo sva si izbrala strmo varianto, ki naj bi nama vzela eno uro. Po položni poti bi hodila pol ure več. Med res strmim vzponom sva se nekajkrat ustavila za minuto ali dve, da sva zajela sapo in spočila noge, ki so že kar pekle. Nekaj minut po poldnevu sva stopila na travnike, ki obdajajo planinsko postojanko na planini Razor (1316 m). Krav še ni bilo na planini, trenutno so menda še na spodnji planini. Sem gor jih pripeljejo s traktorjem, vendar šele v sredini junija. Planinska koča uradno še ni bila odprta, vendar je bil v njej oskrbnik in nekaj delavcev, ki so objekt pripravljali za naslednjo sezono. Dobila sva dva radlerja, kosilo pa sva morala vzeti iz nahrbtnika. Privoščila sva si daljši postanek in malo počitka.
Od planine Razor naprej pot vodi po pobočjih Žabiškega Kuka (1844 m) in Rodice (1966 m). Višina se neprestano spreminja, pot se spusti tudi za 100 metrov in se ponovno dvigne. Speljana je po nekdanji italijanski mulatjeri in vodi preko hudourniških grap visoko nad vasmi v dolini. Na nekaterih mestih je mulatjera že precej spodjedena od snežnih plazov in hudournikov, ki jo neprestano načenjajo. Mestoma so police dokaj ozke, na nekaterih delih so jeziki grušča in je potrebna previdnost, da ne zdrsneš po strmini. Težja in bolj izpostavljena mesta so dobro zavarovana z jeklenicami. Po slabi uri takšne hoje sva prišla do lovske koče na Kneških ravneh in se zopet za par minut usedla.Pred nama naj bi bilo najtežje mesto tega odseka in menda tudi najtežje mesto na vsej slovenski poti E7 - vsaj tako pričajo dnevniki s poti, ki so jih nekateri izmed pohodnikov objavili na internetu. Vendar sva še pred tem mestom naletela na res nevarno mesto. V enem izmed hudourniških jarkov je namreč še vedno ležal kakih 15 metrov širok jezik snega.
Strmina je bila kar huda, ocenila sva, da vsaj med 36 in 38 stopinjami. Spodaj snežišču ni bilo videti izteka, pa tudi zgoraj je sneg segal visoko pod vrhove. Treba ga bo prečiti, vendar s seboj nisva imela niti cepina niti vrvi. Preiskusil sem trdoto snega in ugotovil, da s par udarci z gojzarjem lahko izklešem nekaj centimetrov globoko stopinjo. Počasi sva tolkla stopinje v sneg in se polagoma bližala drugi strani snežišča, kjer je bila vidna deloma pod snegom skrita jeklenica. Ko sva se po skalnatem robu na drugi strani spustila nekaj metrov navzdol do nje, sva si močno oddahnila, saj sva bila na varnem. Zdrs na tem mestu bi bil zagotovo usoden. Takoj za tem mestom je bila na steni skrinjica z vpisno knjigo. Najbrž jo uporabljajo predvsem plezalci, ki imajo smeri v južni steni Rodice. Tudi midva sva se vpisala.
Nekaj minut naprej sva prišla do kratkega predora v skalah, za katerim naj bi bilo tisto najtežje mesto. Res je tam teren zelo moker in spolzek, skale pa močno krušljive. Pot je zavarovana s kombinacijo jeklenic in nekaj dobro zabitih klinov, katere pa so snežni in kamniti plazovi zvili skoraj povsem do skal. Najprej sva malo očistila krušljive skale, ki so ponujale varljive oprimke, nato pa sva brez večjih težav z uporabo dobrih varoval prečkala tudi to mesto. Bilo je mnogo manj nevarno od snežišča, ki sva ga prečkala malo popreje.
Kmalu zatem sva prišla do križišča, od koder vodi pot na vrh Rodice, do tja je 1 ura 45 minut. Najina doslej ozka pot po policah je postala široka gramozna cesta in se je pričela spuščati proti vasi Stržišče. Globoko spodaj sva videla vasi Grant in Rut. V teh dveh vaseh živijo potomci tirolskih naseljencev, ki so se sem priselili že v 13. stoletju. Drago je po poti uspel vzpostaviti stik z župnikom iz Podbrda in se z njim dogovoril, da lahko prespiva v Domu duhovnosti v Stržišču. Dom je sicer zaprt in tam ni nikogar, vendar lahko dobiva ključ pri farški kuharici. To je gospa Ana Pirjevec, ki živi v Stržišču. Brez težav sva našla njeno hišo. Ponudila nama je kavo, čaj in piškote, mož pa je natočil jagermeistra. Po prijetnem klepetu sva proti osmi zvečer odšla v najino prenočišče. Bilo je mrzlo in vlažno, vlažne so bile tudi rjuhe in deke. Vendar je bilo vseeno mnogo bolje, kot da bi iskala zavetje na kakem seniku. Drugih prenočišč na celotni poti od Tolmina do Petrovega brda ni bilo moč dobiti. Pokrila sva se s po tremi dekami in vklopila tudi električno pečico.Do jutra sva se ravno ogrela, ko je pričelo rahlo deževati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar