S prijateljem Dragom Domanjkom sva se dogovorila, da bova v treh dneh prehodila del poti E7 od mejnega prehoda Robič do Petrovega brda. Prvi dan je bil najbolj naporen. Ob 04. uri sva krenila iz Radencev in se po avtocesti napotila proti Logatcu. Tam sva zapustila avtocesto in se preko Idrije napotila proti Kobaridu. Cesto na več mestih popravljajo, zato sva nekajkrat morala čakati pred rdečimi semaforji, ki so omogočali enosmerni promet. Kljub temu sva nekaj minut pred 8. uro prispela v Kobarid. Zavila sva na kavico v prijeten barček sredi mesta. Drago je od tam poklical prijatelja Vojka Hobiča, ki stanuje v Kobaridu in s katerim sta pred več kot 35 leti skupaj služila vojsko v Leskovcu v Srbiji. Vojko nama je dal napotke, kako prideva k njemu in čez par minut sva bila pri njem doma. Po zajtrku, ki nama ga je pripravila Vojkova soproga, naju je Vojko odpeljal na mejni prehod Robič (višina 248 m), kjer se pričenja slovenski del evropske pešpoti E7.
Na pot sva krenila točno ob 09. uri. Odsek do Kobarida je dolg nekaj malega več kot 10 km. Prvi del poteka po asfaltni cesti, v drugem delu se pot drži makadamske ceste, ki je speljana po trasi nekdanje ozkotirne železnice. To ozemlje je bilo pred drugo svetovno vojno v Italiji in Italijani so železnico zgradili leta 1915 predvsem zaradi vojaških potreb v prvi svetovni vojni. Ker pa je proga postala nerentabilna, so jo še pred pričetkom druge svetovne vojne odmontirali in poslali v Abesinijo. Vse to nama je povedal Vojko, ki je bil zaposlen v kobariškem muzeju, posvečenem prvi svetovni vojni in ki se zelo spozna na zgodovino svojih krajev.
Po asfaltni cesti sva se dokaj hitro spuščala do križišča s cesto, ki vodi v Breginjski kot. Kmalu zatem sva zavila v desno na makadamsko potko in po njej prišla do zanimivega studenca, ki je bil postavljen za časa 1. svetovne vojne. Sedaj je obnovljen (obnovo je vodil Vojko) in ob njem je spominska tabla Po hitrem maršu skozi vasici Sužid in Svino sva bila kaj kmalu ponovno v Kobaridu (308 m višine, 1133 prebivalcev, občina 4172 prebivalcev). Drago je šel po žig poti v hotel Hvala, sam pa sem se odpravil v turistični biro, da bi dobil kako informacijo glede možnih prenočišč na etapi od Tolmina proti Petrovemu brdu. Ker ni bilo na voljo nobenih turističnih prenočišč, sem priskrbel telefonsko številko župnišča v Podbrdu in upal, da bo Drago uspel dobiti kako posteljo v enem izmed župnišč ob poti. V Kobaridu sva še dobro in poceni pomalicala v modro obarvanem lokalu zraven hotela. Ob 12. uri sva bila ponovno na poti proti Tolminu. Pred muzejem v Kobaridu sva opazila večjo skupino italijanskih dijakov, ki so čakali za obisk muzeja. V Italiji je spomin na grozote prve svetovne vojne še zelo živ in "Caporetto" je zanje še danes simbol poraza.
Slabe pol ure sva potrebovala do Napoleonovega mostu,
potem sva nadaljevala po asfaltni cesti skozi vasi Ladra, Smast in Libušnje. Sledil je precej strm vzpon proti vasici Vrsno. Tu se je rodil naš pesnik Simon Gregorčič in seveda sva šla obiskat njegovo rojstno hišo, v kateri je urejen muzej. Žal je bil zaprt, zato sva samo poslikala pročelje in table na njem. Še naprej po dobri cesti sva se vzpenjala proti vasici Krn (višina 866 m). Pred seboj sva ves čas opazovala kljukasti nos vršaca Krna (2244 m).
V vasici Krn sva bila ob 15. uri. Po krajšem postanku sva nadaljevala sedaj za spoznanje bolj položno pot proti planini Pretovč. Lepa gozdna pot je vodila poševno čez pobočja Stadorja v smeri proti Mrzlemu vrhu. Čez dobre pol ure sva prišla do kaverne, v kateri je v letih pred in med drugo svetovno vojno 18 let preživel puščavnik Franc Gabršček. Umrl je leta 1952, ko ga je zasul snežni plaz. Nekaj minut po 16. uri sva bila na planini Pretovč in pot naju je vodila proti naslednji planini - Medrje. Na križišču poti sva srečala prvega pohodnika danes - enega Italijana, ki je prihajal navzdol s planine Sleme. V daljavi pa sva že opazila cerkvico na Javorci. Pri njej sva bila malo pred 18. uro.
Žal jo zapirajo ob 17. uri, tako da si nisva mogla ogledati notranjosti. Cerkvica Svetega Duha je postavljena v spomin več kot 3000 avstroogrskim vojakom, ki so padli v bojih na Mrzlem vrhu in okolici v letih 1915-17. Imena vseh so vpisana na stenah v cerkvici. Ta cerkvica je tudi ena izmed točk na zgodovinski poti Pot miru, ki povezuje spomenike 1. svetovne vojne v Zgornjem Posočju.
Po ogledu tega prelepega objekta sva pot nadaljevala navzdol po dolini reke Tolminke. Makadamska pot se vije visko nad strugo reke in se vleče, vleče. Le nekaj minut pred 20. uro sva prišla v Tolmin. Za naslednji dan sva potrebovala nekaj hrane, ker ob poti ne bo nobene možnosti za topli obrok, niti trgovine, kjer bi obnovila zaloge. Tik pred zapiranjem sva prišla do trgovine Hofer, ki je seveda bila na povsem drugem koncu Tolmina. Potem sva nekaj časa iskala prenočišče - privatni penzion v Brunovem drevoredu 38. Današnje kolovratenje sva zaključila šele ob 20.30 uri, po skoraj 12 urah hoje. Na nogah pa sva bila od 03.30 ure zjutraj. Kot ubita sva po tuširanju padla v posteljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar