7.5.2015 Dom na Govejku - Samotorica

7.5.2015 Dom na Govejku - Samotorica, 10 ur hoje, vreme sončno, okrog 25 stopinj

V domu na Govejku sva naročila zajtrk za ob 07. uri. Vendar sva vstala že ob 6. uri in kuharica nama je takoj skuhala kavico, zajtrk pa prinesla na mizo ob pol sedmih. Tako sva ob 07. uri lahko že odrinila na pot. Takoj nad domom sva se pričela vzpenjati po strmi poti preko rosne trave. Ponoči je rahlo deževalo, vendar ne toliko, da bi bila pot blatna in spolzka. Povzpela sva se na Gontarsko planino, nato pa se spustila v sedlo med polhograjsko Grmado in Toščem. Do sem sva hodila dobro uro.

Pot se je začela dvigati bolj strmo in čez dobre pol ure sva že sedela na klopci vrh Tošča (višina 1021 m). Dolge hlače so romale v nahrbtnika in pot sva nadaljevala v kratkih hlačah.

Po krajšem postanku, med katerim sva se vpisala v knjigo obiskov, sva se po grebenski poti spustila do cerkvice sv. Jedrti pri vasici Brezje. Pri njej sva zavila v desno na makadamsko cesto in nekaj časa hodila po njej proti kraju Selo in Črnemu vrhu nad Polhovim Gradcem (830 m, 279 prebivalcev).Ob 11.30 uri sva prišla do kmetije Košir v Črnem vrhu štev. 46, kjer je žig poti E7. Naročila sva osvežilno pijačo in se nekaj minut zadržala v pogovoru z gospodinjo in njenim očetom. Tudi on nama je ponujal pripravljena metrska drva. Brez prevoza po 25 evrov za kubik. Nasproti hiše je na prekrasnem mestu cerkvica sv. Lenarta. Vidna je z vseh strani, še pozno popoldan sva jo lahko opazovala s Sivke in Kožljeka.

Od Črnega vrha sva kar po cesti šla proti hribu Pasja ravan (višina 1029 m). Izognila sva se varianti poti preko vrha in šla kar naprej po cesti proti hribu Sivka (višina 934 m). Točno ob 13. uri sva prišla do vpisne knjige na Sivki, ki je spravljena v omarici na drevesu nekaj metrov pod vrhom.

V knjigi sva opazila, da domačini tekmujejo, kdo bo v enem letu večkrat prišel na vrh. Lanski zmagovalec je bil na vrhu kar 265 krat! Podobne tekme imajo tudi na Blegošu in Lubniku. Tam v planinskih kočah vodijo posebne knjige, v katere se vpišejo samo tisti, ki nameravajo v enem letu priti do koče vsaj 15 x. Na Blegošu knjigo vodijo od 1. maja do 1. maja naslednjega leta. Dne 6. maja zjutraj ob 7. uri sva na vrhu Blegoša srečala možakarja, ki nama je povedal, da je kmet s kmetije malo pod Blegošem. Zjutraj najprej opravi pri živini, potem pa gre na vrh. V letošnji sezoni je bil na vrhu že petkrat (v šestih dneh). V smehu sem ga vprašal, kako to, da mu en dan manjka. Opravičil se je, da je tisti dan imel košnjo in ni mogel zdoma. Zato pa bo danes popoldan šel gor še enkrat in tako popravil svoje povprečje! Gorenjci so res zaljubljeni v svoje hribe....

Sivka je travnat hribček s kopastim vrhom in brez drevja, zato je razgled z nje res veličasten. Lepo sva videla vso danes prehojeno pot, na jugu pa tudi Ulovko, hrib nad Vrhniko, najin jutrišnji cilj. Ko sva šla od Črne vasi naprej proti Šentjoštu, naju je poklical Luka Košir, lastnik gostišča Grič iz Šentjošta, pri katerem sva imela dogovorjeno prenočišče. Povedal je, da mu je ponoči odtrgalo nek del pri vodovodni napeljavi in ima zato poplavljeno celo hišo. Zaradi tega naju ne more sprejeti na prenočišče, niti nama ne more ponuditi večerje, za katero smo se dogovorili. Dragu je bilo zelo žal zaradi večerje, saj ta gostilničar menda slovi kot odličen kuhar in je nastopal tudi na televiziji. Še bolj nama je bilo žal za prenočišče, saj v bližini najine relacije ni ničesar primernega. Še pred odhodom na pot sva obadva doma preverjala vse gostilne in kmečke turizme v Smrečju, Šentjoštu, Rovtah in drugih naseljih blizu poti E7, pa nisva našla nič. Drago je bil kar jezen, ko mu je predsednik planinskega društva predlagal, naj prespiva kar v šotoru, ki naj ga nosiva štiri dni s seboj.

Luka Košir nama je obljubil, da bo on poskusil poiskati drugo prenočišče. Res se je potrudil in čez kako uro povedal, da nama je našel prenočišče v vasi Samotorica, ki je uro hoda oddaljena od Šentjošta. Tam je kmečki turizem Pr' Hlipč, kjer naju bodo radi sprejeli. Pogledala sva na zemljevid in ugotovila, da je kraj Samotorica kar krepko z najine poti. To naju bo danes stalo dobro uro več hoje, jutri pa bova potrebovala vsaj dve uri, da se ponovno vrneva na traso E7 nekje v bližini Smrečja. A nič drugega nisva mogla storiti, zato sva vzela pot pod noge.V kraju Planina, vasici malo nad Šentjoštom, sva kar ob cesti malicala, nato pa sva se po cesti spustila v vasico Suho selo.

Ko sva prišla sredi vasi, je tam ravno obračal avtobus, ki je pripeljal iz Vrhnike. Šofer naju je nekaj časa čakal, ko pa je videl, da se ne zmeniva zanj, je odpeljal nazaj proti Vrhniki. Tudi midva sva mu sledila po široki asfaltni cesti, ki povezuje Horjul in Gorenjo vas v Poljanski dolini. Po tej regionalni cesti sva jo mahala dobro uro. Promet je bil kar močan, zato sva previdno hodila ob levem robu. Šla sva skozi Kurjo vas in mimo odcepa za Šentjošt. Ko sva prišla do odcepa za Samotorico, sva pri hiši   štev. 1  vprašala, kod se gre do Hlipčevih, ki so na številki 4. Povedali so nama, da morava na levo z glavne ceste in v hrib. Strmo sva se vzpenjala, tudi to pot po asfaltirani cesti, vendar skoraj brez prometa. Hodila sva že več kot pol ure, hiše po nobene! Končno sva za ovinkom le zagledala dve hiši, za njima pa zvonik cerkvice sv. Mihaela. Tu zgoraj čepi vasica Samotorica (višina 645 m, 69 prebivalcev).

Prijazna gospodinja nama je najprej prinesla dva radlerja za osvežitev, potem nama je pokazala najino sobo. Dogovorila sva se za večerjo (ajdovi žganci z mlekom), potem pa sva šla na sprehod proti hribu Kožljek (788 m). To je najvišji hrib v občini Horjul, zato je kar dobro obiskan. Nanj sva se povzpela po dostopu z desne, kjer se hodi večino časa po cesti. Za sestop sva poiskala bližnjico, ki se spusti naravnost navzdol skozi gozd in preko pašnikov.